Adm. | E-Vizija | Aplikacije | Informacije o portalu | Kontakt

Blogi | Kolumne Naročam E-Vizijo:

Dobrodošli na portalu v torek, 11.12.2018!

Words! Gradivo! Gradivo!
Novo: igra z besedami Novo: plačljivo gradivo E-gradiva

Vsebina

/Domov
/Usposabljanja
/Svetovanja
/Delavnice
/Načrtovanje
/Pregledi in preizkusi
/Zakonodaja
/Analize, presoje
/Info. za podjetja
/Info. za javne službe
/Seminarji, sejmi
/Servis
/Človeški viri
/Galerije slik
/Strokovna literatura
/Pogovori

Facebook



Revija E-Vizija


E-vizija

Naroči se zgoraj!
BREZPLAČNO!




V sodelovanju s službami

Policija Gorska reševalna služba Jamarska reševalna služba Podvodna reševalna služba Združenje slovenskih poklicnih gasilcev Reševalci v zdravstvu

Ali bi pacienti...


...na koncu življenja morali imeti možnost odločati o kardipulmunalni reanimaciji?


Članek opisuje možnost samostojnega odločanja pacienta o kardiopulmunalnem oživljanju, ko bo prišel čas njegove smrti. Povdarja, da je predvsem važna dobra komunikacija med pacientom in svojci, ter timom, ki bi naj opravljali to intervencijo.Kajti tudi vsak slab izid reanimacije pomeni nekakšno slabo moralo za reanimacijsko ekipo. Opisuje tudi nekatere kriterije ki vplivajo na sam izid reanimacije, kot so bolezni kjer ni metastaziranja tkiva pri karcinomu, dobra ledvična funkcija, ni infekcije in podobno. Prav tako na samo uspešnost vplivajo različni dejavniki, ko so bližina reanimacijske ekipe, takojšnih začetnih temeljnih postopkov oživljanja, defibrilacije,... Podaja nekatere smernice, na podlagi katerih naj bi se tim odločal, kdaj oživljati in kdaj pustiti pacienta umreti naravne poti. Avtor zagovarja samostojno odločitev pacienta o reanimaciji, predvsem pa, da nega umirajočega naj nebi bila zapletena, da naj bodo pacient in svojci dobro informirani, naj bo načrt zdravljenja dobro pripravljen, sodeluje naj multidisciplinarni tim in naj se ne izvajajo posegi kot je reanimacija, če je že v naprej ugotovljeno, da bo šlo za neuspešno.

V svojem delu se pogosto srečujem z smrtjo, ki je sam jemljem nekako kot »vsakdanji spremljevalec«, nekaj, kar je del življenja oz. konca življenja. Že v mladosti, ko sem bil še »pubertetnik«, sem želel delati v nujni medicinski pomoči, kot reševalec in sem na smrt gledal drugače, z drugačnim občutkom. Z izkušnjami in »kilometrino«, dobiš novo sliko. Včasih sem želel na vsak način ohranjati življenje oz. oživljati. Spomnim se primera, ko smo imeli reanimacijo neke ženske v 11 nadstropju stolpnice v Celju. V stanovanju smo jo reanimirali skoraj 45 minut - neuspešno. Odzivala se je samo na zdravila( 10 ampul adrenalina) in še to samo s fibrilacijo (migetanjem ventriklov), tako, da smo jo kontinuirano defibriliali (dobila je skoraj 50 defibrilacij!!!),ker je bila močnejše postave smo za transport poklicali na pomoč gasilce. Vsako nadstropje smo počakali in jo masirali. Reanimacija je na koncu potekala skoraj 2 uri!! Pri predaji pacientke v bolnišnici, so jo ocenili za mrtvo. In jo nisi niti hoteli sprejeti na Internistično prvo pomoč, temveč smo je peljali kar na patologijo. Po prejetem patološkem izvidu iz patologije smo komaj videli rezultat našega dela, od zlomljene prsnice, multi fraktura reber,…pri diagnozah pa sem opazil tudi karcinom z metastaziranje v pljuča, možgane,.. »Komu na čast«, smo to delali ali smo bili »fer« do pacientke, da smo jo »mučili« do konca.

Sedaj sem drugačnega mišljenja, človeško življenje mi je minljivo in kako se konča je nekaj kar je zelo pomembno. Včasih v smrti vidim neko odrešitev, ne samo za umirajočega, marveč za svojce, prijatelje in celi sistem.

Kaj pomeni mirna dostojna smrt pacientu, ki je vrsto let bolehal za neozdravljivo boleznijo? Pomeni mu končanje trpljenja, neke agonije. Včasih že pogled umirajočega, ko pridemo na intervencijo pove neko željo, kot da bi hotel rečit »pustite me, da v miru končam«, in takrat se poskusimo dogovoriti s svojci in seveda s pacientom, če je še kontaktibilen, o nadaljnih postopkih ali o opustitvi reanimacije. Bolje je počasi aplicirati terapijo (morfij), da pacient ne čuti bolečin in počasi umre naravne smrti. Svojci pa še imajo čas, da se dokončno poslovijo od njega v domačem okolju. Pacient je pomirjen in tudi pripravljen na smrt. Všeč mi je bil nekoč pred leti stavek znanega profesorja Miličinskega, ki je dejal: da terminalnega pacienta z neozdravljivo boleznijo pustimo, da v miru odide in naj ga ne vračamo v trpljenje.

Dobili smo že povratno informacijo svojcev pacientov, da si je prav to želel, da umre v krogu domačih, ne pa nekje na »tujem«. Predvsem se za tako obliko »slovesa« odločajo ljudje iz podeželja, ljudje ki so živeli v več generacijski družini in so bili zelo navezani na svojce. Nekoč so ob neozdravljivi bolezni, svojci poklicali duhovnika, ki je podal zadnje maziljenje, svojci so prižgali sveči, ter vsi skupaj ostali ob svojcu , ki je umiral.

Precej huje se mi zdi, ko se nekateri odločajo za reanimacijo umirajočega terminalnega pacienta (odločitev sprejme zdravnik, kot vodja tima), takrat z pacientom postopamo po smernicah za reanimacijo, deležen je enakih intervencij in zdravil. Je pa tukaj zame moralno sporno, da ga »mučimo« z masažo srca, intubacij, kanali,..... čeprav nam je uspešnost intevencije znana že v naprej, važno je »samo, da smo naredili vse«, ali še huje »dajmo malo trenirati«, kot včasih reče vodja ekipe!!!

Vprašanje je, kakšna je poanta dajanja nekega upanja svojcem z našim delom. Je to pošteno do pacienta, do svojcev?? Če so se že »psihično pripravili« na smrt svojega najbližjega, pa pridemo in začnemo reanimairati, ter zopet vlivamo upanje na uspešnost, čeprav je v naprej določen izid. V takšnih primerih bi bilo resnično dobro imeti neki protokol, ki bi nam pomagal pri odločitvah o opustitvi reanimacije.

Pogosto se sprašujem, po reanimaciji, ko na vsaki način »poskušamo« ohraniti ali nazaj vzpostaviti življenje pacienta, ki je že klinično mrtev, kaj je uspešnost reanimacije??? Nekateri kazalci kažejo na uspešnost, takrat, ko nazaj vzpostavimo spontano cirkulacijo (ROSC), ali takrat ko je pacient odpuščen iz bolnišnice.

Ampak je to uspešnost?? Ja, v primeru, ko je pacient odpuščen domov brez nevroloških izpadov, takrat, ko lahko samostojno skrbi zase, ko možgani »normalno« delujejo,kvalitetno življenje,....

Kadar pa je rezultat drugačen, kar je tudi v večini primerov, nebi govoril o uspešnosti. Nič uspešnega ne vidim, ko po spontani cirkulaciji, umre pacient v sprejemni ambulanti, ali pa »huje«, ko preživi, in vegetira preostanek življenja. V takšnem stanju ni »breme«, samo svojcem, ki v skrbi za najbližjega »dekompenzirajo« ter se finančno, psihično in socialno »zrušijo«.

Imeli smo primer mlajšega fanta, ki je kolabiral zaradi motnje srca, posledično je šlo za srčni arest. Klic na reševalno postajo je bil sprejet po 10 minutah od kolapsa. Ker svojci niso znali odreagirati, niso do klica izvajali temeljne postopke oživljanja. Ekipa je na kraj dogodka prispela cca 8 minut po klicu. Reanimirali so ga skoraj eno uro, in vzpostavili ROSC. Kar je bilo opredeljeno, kot uspešna reanimacija. Ker pa zaradi zapoznelosti nudenja temeljnih postopkov oživljanja, niso možgani dobivali kisik, fant sedaj vegetira. Mati je pustila službo, da je lahko ostala doma in skrbi zanj, saj ga v dom noče dati, ker si še vedno očitata z možem, da sta do nekega mere sama kriva za stanje fanta. Vsaki teden ga vozimo na menjavo kanile (pripomoček za dihanje), z možem sta se oddaljila od druge družbe in tudi med njima je čutiti napetost. Cela družina počasi, a vztrajno razpada. Tu je vprašanje, če je bila reanimacija tukaj resnično potrebna, saj so kazalci kazali na neuspešen izid že pred začetkom reanimacije. Mar bi bilo bolje pustiti fanta brez reanimacije in bi v miru »odšel«. Nekaj časa bi bilo svojcem resnično hudo, počasi pa bi se sprijaznili z fantovo usodo in lahko »normalno« zaživeli, kolikor se da.

Kakor ima vsak človek pravico samostojno odločati , če želi biti darovalec organov, tako bi lahko vsak človek samostojno odločal o tem, če želi biti reanimiran ob zastoju srca, kadra je prisotna neozdravljiva bolezen ali terminalno stanje. Zase vem, da raje umrem dostojne smrti v takem primeru, kot pa, da me »mučijo«, ter mi podaljšujejo trpljenje.

Da, jaz sem za pravico o odločanju o zavrnitvi reanimacije!!



Iz vsebine:


Reanimacija, odločanje o reanimaciji, pacienti, kardipulmunalna reanimacija, kardiopulmunalno oživljanje

Oglasna deska








Revija E-Vizija


E-vizija

Naroči se zgoraj!
BREZPLAČNO!


Oglaševanje na portalu oz. v reviji


Oglaševanje na portalu Vizija Varnosti

Izkoristi priložnost
naredi pravo potezo!