Adm. | E-Vizija | Aplikacije | Informacije o portalu | Kontakt

Blogi | Kolumne Naročam E-Vizijo:

Dobrodošli na portalu v torek, 13.11.2018!

Words! Gradivo! Gradivo!
Novo: igra z besedami Novo: plačljivo gradivo E-gradiva

Vsebina

/Domov
/Usposabljanja
/Svetovanja
/Delavnice
/Načrtovanje
/Pregledi in preizkusi
/Zakonodaja
/Analize, presoje
/Info. za podjetja
/Info. za javne službe
/Seminarji, sejmi
/Servis
/Človeški viri
/Galerije slik
/Strokovna literatura
/Pogovori

Facebook



Revija E-Vizija


E-vizija

Naroči se zgoraj!
BREZPLAČNO!




V sodelovanju s službami

Policija Gorska reševalna služba Jamarska reševalna služba Podvodna reševalna služba Združenje slovenskih poklicnih gasilcev Reševalci v zdravstvu

Blog reševalca


Dorijan Zabukovšek

REŠEVALCI - kdo smo sploh mi??? Ljudje s čutom za človeka, ki smo pripravljeni pomagati po svojih najboljših močeh za preživetje življenjsko ogrožujočega človeka, …. ali samo »adrenalin junkiji«!!!

Mislim, da vsega po malo, pa še sadomazohisti, ko se zajeb… pri oskrbi in transportu pacienta preko vseh mogočih ovir, kot so razna stopnišča (kako sovražim krožna, ozka), jarki, avtomobilske razbitine, gozdovi,……….. da ne bi našteval, kje vse še!!!! Seveda so tu še razni drugi dejavniki, kot so: dež (ko najbolj lije, bo skoraj sigurno prometna nekje na prostem), sneg in mraz (ni ga lepšega, kot da ti brije ledeni veter s snegom mimo ušes, da o otrplih rokah sploh ne govorim), tudi kakšne domače živali so zelo »dobrodošle«, kot so na primer psi, konji,……. So pa tukaj še »nadležni« očividci, ki kar buhtijo od pametnih pripomb, kot so: »Na televiziji to drugače delajo«, »Jaz sem pa enkrat bral, da je to,…..«, ali pa še bolje: »Če ne boš to takole naredil, te bom tožil, ti sploh ne veš kdo sem jaz!!!!«, ja tudi takšne srečamo in to čedalje več!
Nekoč mi je starejši službeni kolega rekel: »na reševalni postaji delaš, če si: mlad, lep in glup«, včasih se vprašam, če ni imel celo malo prav, posebej pri tistem »glup«. Vsakodnevno izpostavljamo glavo in svoje življenje za druge ljudi, medtem, ko ti je le malokdo hvaležen, pa še javno mnenje ni ravno preveč rožnato glede zdravstva in posledično tudi nas. Vsak nas vidi, ko gremo na malico (takrat ko uspem ali pa letim med njo na prometno,..), ali pa, ko pred bolnico spijem kavo (z drugo roko pa pišem nalog za prevoz ali protokol). Ko pa delamo, pa nihče ne vidi. Sicer pa je to že stalna praksa, smo se že navadili!!
Da ne omenjam naših »bajnih« plač (še sreča, da imamo iste kot zdravniki!!!), če hočeš, da pridejo do štirimestne številke (seveda z enico spredaj), moraš kar krepko poseči po nadurnem delu, ne uideš vsaj dvema 24 urnima dežurstvoma med vikendom, še kakšno naduro preko tedna in seveda so tu še vključeni potni stroški in malica. Je pa res, da je plača vsaki mesec 10. v mesecu (to nas drži pokonci - ha, ha, ha).
Pa saj ni vse tako »črnogledo«, naš poklic je v resnici zelo lep. Pravzaprav skoraj ni več poklic, je način življenja, vsaj »nam nekaterim«. Ta utrip adrenalina, reševanja,… se čuti že na naših družinah, prijateljih, sodelavcih, ki živijo z nami. Sprejemajo nas takšne, kot smo (čeprav smo včasih težki – tudi po kilah, ha, ha, ha). Še v svojem osebnem avtomobilu lep kos prtljažnika zasedejo reanimacijski kovček, vratna opornica,…. Včasih sam sebe opazim, ko v družbi »ne zdravstvenih«, skoraj ničesar drugega ne govorim, kot samo o reševanju in pacientih. Tudi moji občutki so mogoče malo preveč »hladni«, ko govorim o kakšni poškodbi.
Spomnim se dogodka, ko me je kolegica klicala, vsa panična, da si je med košnjo trave doma s kosilnico porezala prste na nogi (dva naj bi odrezalo) in ni vedela, kaj naj stori. Mirno sem ji odgovoril: »Punca umiri se, saj to ni tako hudo, zaradi tega ne boš umrla, dobro povij rano in naj te nekdo odpelje v zdravstveni dom, pa prstov ne pozabi doma!« Skoraj je znorela preko telefona, kako sem »nečuten« in »hladen«, da njo pa boli in bo ostala invalid. Ko sem ji pa še povedal, da zaradi takšnih »lahkih« poškodb ne more dobiti urgentnega vozila, ker bo mogoče nekje bolj potrebno (doma je kakšen kilometer od zdravstvene postaje in tudi domači imajo avtomobile in izpit), je bil pa KAOS, lahko si mislite, kaj vse sem bil.
Ampak, takšni smo!!! Če bi me nekdo vprašal, kaj bi delal v življenju, če bi se še enkrat o tem odločal, bi mu brez dolgega premišljevanja odgovoril – REŠEVALEC !! Rad to delam, uživam v tem (vsaj večino časa) in to znam delati!!!
Ni ga lepšega, kot zvečer leči v posteljo in pomisliti, kako uspešen dan je bil, kaj vse si doživel in dobrega naredil. Ko ti uspe rešiti kakšno »težko« urgenco.
Moji hčerki me sleherni dan, ko pridem iz službe prvo »zaslišita«, kaj sem delal »koliko smo jih rešili« in »kaj si je kdo naredil« - kaj vem, mogoče bosta pa REŠEVALKI!!!!

Dorijan Zabukovšek



Iz vsebine:


Blog reševalca, Dorijan Zabukovšek

Oglasna deska








Revija E-Vizija


E-vizija

Naroči se zgoraj!
BREZPLAČNO!


Oglaševanje na portalu oz. v reviji


Oglaševanje na portalu Vizija Varnosti

Izkoristi priložnost
naredi pravo potezo!