PRISTOP EKIPE NUJNE MEDICINSKE POMOČI

 K TEHNIČNEMU REŠEVANJU

 

Jože Prestor, dipl. zn.

 

 

 

UVOD

 

Pri svojem delu se ekipe nujne medicinske pomoči (NMP) pogosto srečujejo z reševanjem zapletenih situacij, ki jim s svojim znanjem, opremo in organizacijo službe niso kos. Če so zapleti tehnične narave, običajno k sodelovanju povabijo gasilke enote. Gasilci imajo potrebno znanje in opremo, da lahko nudijo varno in strokovno tehnično podporo. Da bo sodelovanje kreativno, morata medicinska in gasilska služba dobro poznati možnosti, opremljenost in organizacijo obeh, preden bosta skupaj sodelovali v reševanju.

Med najpogostejšimi situacijami, kjer se ekipe NMP srečujejo s tehničnim reševanju, izstopajo reševanje pri prometnih nesrečah, reševanje poškodovancev in bolnikov z višine ali globine, utapljajočih iz vode in iz ruševin.

 

REŠEVANJE PRI PROMETNI NESREČI

 

SPREJEM KLICA O PROMETNI NESREČI

 

Način sprejema nujnih klicev pri nas ni standardiziran in urejen. Klice ponekod sprejemajo telefonisti in jih preusmerijo v službo NMP, ponekod pa sprejemajo klice v službi NMP sami vendar tudi tu ni definirano, kdo naj bi se oglašal na telefon. Največkrat je to prepuščeno naključju (kdor je bližje telefonu). Nujne telefonske klice naj sprejema zdravnik, ostale pa medicinski tehnik ali sestra v ANMP.

V prihodnosti naj bi telefonske klice sprejemali posebej medicinsko izobraženi dispečerji. Z dajanjem navodil bi vodili poseg na daljavo, spremljali dogajanje in obveščali ekipe.

 

PODATKI, KI JIH MORAMO IZVEDETI OB SPREJEMU KLICA

 

Osnovni podatki, ki jih potrebujemo za oceno stanja na mestu dogodka in ustrezno reakcijo ekipe NMP so:

Če gre za eno osebo, ki potrebuje medicinsko pomoč, poizvemo:

Za vse klice moramo izvedeti še:

Celoten pogovor vodi dispečer tako, da v čim krajšem času izve vse pomembne podatke, ki jih potrebujemo. Pri pogovoru s kličočim se mora držati zaporedja vprašanj.

 

SLUŽBE, KI SODELUJEJO PRI REŠEVANJU  PROMETNE NESREČE

 

Ob sprejemu obvestila o prometni nesreči aktivira dispečer  eno  ali več ekip nujne medicinske pomoči ter obvesti gasilce in policijo. Ekipo NMP sestavljajo zdravnik, zdravstveni tehnik-spremljevalec in zdravstveni tehnik-voznik ali voznik-reševalec. Ekipa NMP  izvaja  medicinski del, gasilci pa tehnični del reševanja pri prometni nesreči. Gasilci so pri večini prometnih nesreč nepogrešljivi, saj s tehničnim reševanjem omogočijo varno delo in  dostop do poškodovancev. Tako lahko ekipa NMP ustrezno oskrbi ponesrečene. Policija označi mesto prometne nesreče, skrbi za nemoteno delo reševalnih ekip, po svojih močeh pomaga pri reševanju in opravlja še druge naloge, za katere je pristojna.

 

ORGANIZACIJA  REŠEVANJA  PRI  PROMETNI NESREČI

 

Reševanje v prometni nesreči je kompleksen problem, ki zahteva organiziran pristop. Bolj, ko je prometna nesreča zahtevna (veliko poškodovanih, nevarnosti na mestu dogodka), pomembnejša je organizacija reševanja. Samo dobra organizacija reševanja omogoča učinkovito medicinsko oskrbo ponesrečenih v najkrajšem možnem času in zmanjšuje možnost dodatnih poškodb na mestu dogodka.

Čeprav ima vsaka prometna nesreča svoje značilnosti, ki jih je pri reševanju potrebno upoštevati, bi morale reševalne ekipe ukrepati v skladu z enotnimi priporočenimi smernicami. Te pa v naši državi za medicinski del reševanja niso izdelane. Zato se  pristopi različnih služb ekip NMP pri reševanju v prometnih nesrečah razlikujejo in učinkovitost pri reševanju prav tako. 

Pomembna je usklajenost reševalcev z gasilci in policijo. Pogrešamo strokovna priporočila, ki bi predlagala sheme za usklajenost ukrepanja vseh treh služb. Problem predstavlja tudi komunikacija med njimi.

 

Vse ekipe NMP še vedno nimajo na voljo »Kartona ponesrečenca«. To je dokument, ki se uporablja pri nesrečah z večjim številom poškodovanih. Karton vsebuje vse pomembne podatke o stanju in oskrbi poškodovanca ter  ponesrečenca  spremlja od mesta dogodka do bolnišnice.

 

VOŽNJA NA MESTO DOGODKA

 

Ekipa NMP mora priti hitro in varno na mestu dogodka. Ker prometno nesrečo ocenjujemo kot nujno stanje, uporabljamo med vožnjo na mesto dogodka opozorilne znake. Nujna vožnja naj ne bo brezglavo dirkanje in ogrožanje ostalih v prometu, temveč hitrejša vožnja, ki mora biti za ekipo in ostale udeležence v prometu še vedno varna. Z divjo vožnjo ne moremo nadomestiti časa, ki smo ga morda po nepotrebnem izgubili pred odhodom na intervencijo.  Voznik reševalnega vozila  naj ne sili v situacije, pri katerih  je izid  odvisen od drugih udeležencev v prometu.  Vozniki se ob srečanju z reševalnim vozilom na nujni vožnji  pogosto zmedejo, njihove reakcije so nepredvidljive in večkrat nasprotne pričakovanim. Prehitra in nepremišljena vožnja reševalnega vozila, ki se konča s prometno nesrečo, ne bo koristila nikomur.

PRIHOD NA MESTO PROMETNE NESREČE

 

Ko prispe ekipa NMP na mesto nesreče, ni vseeno, kje bo ustavila reševalno vozilo. Pri pravilnem postavljanju reševalnega vozila moramo upoštevamo štiri zahteve:

 

1.    Vozilo postavijo tako, da je že od daleč dobro vidno. Na reševalnem vozilu je ves čas (tudi podnevi) vključena vsa svetlobna signalizacija. S tem reševalno vozilo označi mesto nesreče za druge udeležence v prometu.

2.    Kadar so poškodovana vozila na cestišču in obstaja nevarnost naleta prihajajočih vozil, postavijo reševalno vozilo tako, da stoji med mestom nesreče in prihajajočimi vozili. Tako fizično zavarujemo  mesto nesreče pred naleti vozil.

3.    Pri postavitvi vozila morajo upoštevati tudi potrebe drugih interventnih vozil na mestu nesreče (dovoz in odvoz drugih reševalnih vozil, gasilcev, policije).

4.    Postavitev vozila mora omogočiti kratko pot med reševalnim vozilom in mestom, kjer so ponesrečenci.

 

Neustrezna postavitev vozila  lahko ovira delo reševalcev ali celo ogroža varnost reševanja. Pri postavitvi reševalnega vozila na mestu nesreče se ekipa NMP prilagaja situaciji. Vseh navedenih zahtev običajno ni mogoče izpolniti, zato iščejo kompromis v najboljši možni rešitvi. Najboljša rešitev je tista, ki omogoča največjo varnost za vse udeležence.

MESTO DOGODKA, KI PREDSTAVLJA VEČJO NEVARNOST

 

Pri nekaterih prometnih nesrečah obstajajo nevarnosti, ki lahko ogrožajo poškodovance, reševalce in druge udeležence na mestu dogodka.  V teh primerih je še posebej pomembna skrb za varnost.

 

Če obstaja velika verjetnost naleta prihajajočih vozil zaradi  slabo vidnega mesta nesreče (izza nepreglednega ovinka, za objekti, ki zakrivajo mesto nesreče, noč, naliv, megla …), postavimo reševalno vozilo v večji oddaljenosti od kraja nesreče na tako mesto, da ga bodo prihajajoča vozila lahko pravočasno opazila in se varno zaustavila. Na vozilu vključimo vso svetlobno signalizacijo. Če so za označitev mesta nesreče poskrbeli že policija ali gasilci, postavimo reševalno vozilo tako, kot pri nesrečah, kjer ni posebnih nevarnosti.

Če je na mestu prometne nesreče požar, postavimo reševalno vozilo v varni  oddaljenosti od  gorečega objekta in se za nadaljnji potek reševanja dogovarjamo z gasilci.  Pri gorečih objektih je potrebno računati z možnostjo eksplozije, ki  lahko ogrozi večji prostor okoli mesta nesreče kot goreči objekt.

Če je na mestu prometne nesreče poškodovan električni objekt (transformatorska postaja, porušen drog z električno napeljavo …), ustavimo reševalno vozilo izven nevarnega območja in se ne približujemo mestu nesreče, dokler podjetje, ki skrbi za preskrbo z elektriko, ne izključi električnega toka na tem objektu. 

Če je v prometni nesreči udeleženo vozilo (cisterna), iz katerega uhaja neznana snov ali pa je že jasno, da uhaja nevarna snov, se za potek reševanja obvezno dogovorimo z gasilci, ki določijo mesto, varno za postavitev reševalnega vozila.  Če gasilcev pri taki nesreči še ni, se držimo naslednjih pravil:

·      ostanemo na varni oddaljenosti od mesta nesreče; 

·      če iz cisterne uhaja  nevarna tekočina (npr. bencin), postavimo reševalno vozilo tako, da tekočina ne teče v smeri proti reševalnemu vozilu (reševalno vozilo je na višjem nivoju kot cisterna);

·      če iz cisterne uhajajo  plin ali pare, upoštevamo smer vetra in  postavimo reševalno vozilo v primerni oddaljenosti od cisterne (možnost eksplozije, zastrupitve) tako, da piha veter v smeri od reševalnega vozila proti mestu nesreče.

PROMETNA NESREČA Z VELIKIM ŠTEVILOM POŠKODOVANIH 

 

Pri prometnih nesrečah z večjim številom poškodovanih sodeluje tudi večje število interventnih vozil. Zato je potrebno postaviti vozila tako, da se ne ovirajo, da omogočajo normalno delo reševalnim ekipam in neoviran  dovoz in odvoz vseh interventnih vozil na mestu nesreče. Pri takih nesrečah bi morala biti zadolžena določena oseba za odrejanje mesta posameznim interventnim vozilom.

 

OZNAČITEV MESTA PROMETNE NESREČE

 

Če je mesto nesreče dobro označeno, je možnost naleta prihajajočih vozil manjša.  Praviloma bi moral mesto nesreče označiti prvi, ki pride na kraj dogodka. Običajno pa za označitev mesta nesreče poskrbi policija.

Pri označevanju moramo upoštevati mesto nesreče, splošno vidljivost in druge okoliščine. Še posebej je pomembno, da je mesto dogodka  dobro  označeno, če je do nesreče prišlo na slabo preglednem kraju ali ob slabi vidljivosti.  Za označitev lahko uporabimo varnostni trikotnik, plastične stebričke ali druga improvizirana sredstva za označevanje, ki jih postavimo na primerni oddaljenosti od mesta dogodka. V nekaterih državah so v opremi reševalnih vozil tudi stebrički za označevanje mesta nesreče. 

Vozila, ki se približujejo mestu nesreče, lahko ustavlja tudi oseba, ki na primerni oddaljenosti od kraja dogodka ob robu ceste z mahanjem opozarja na nesrečo.

 

HITRI  OGLED NESREČE

 

Hitri ogled nesreče se začne, ko reševalci v daljavi prvič zagledajo mesto dogodka. Do prihoda na kraj nesreče si že lahko ustvarijo začetni vtis o nevarnostih na mestu dogodka, o številu udeleženih vozil, njihovi razporejenosti in o številu udeleženih oseb. Z ogledom nadaljujejo po prihodu na mesto nesreče.

Hitri ogled  nesreče je vsaj tako pomemben kot ocena stanja posameznega ponesrečenca, saj se na njegovi osnovi odločimo za nadaljnji potek reševanja.  Površno opravljen hitri ogled nesreče narekuje napačne ukrepe in zaporedje reševanja, zavleče reševanje in ogrozi udeležence na mestu nesreče.

Za hitri ogled nesreče ne smemo porabiti veliko časa. Pogosto ocena stanja ni težavna ( npr. na mestu dogodka ni posebnih nevarnosti, poškodovano je eno vozilo, ki je v jarku ob cesti, stoji stabilno  na kolesih, v njem dve zavestni  osebi, ki ne izgledata življenjsko ogroženi, vrat vozila ni mogoče odpreti, dodatne ekipe najbrž ne bodo potrebne) in zanjo ne potrebujemo veliko  časa.

Včasih pa za hitri ogled nesreče  (slaba vidljivost, več vozil, več poškodovanih, vozila so med seboj močno oddaljena, vozila izven cestišča ...) lahko porabimo tudi več minut. Zato začne del ekipe  takoj nuditi  oskrbo življenjsko ogroženim, del ekipe pa pregleda ostali teren in dokončno oceni stanje. Hitri ogled nesreče ni nepotrebna izguba časa, ampak pogoj za učinkovito nadaljnje ukrepanje.

 

S hitrim ogledom nesreče mora ekipa NMP ugotoviti:

ŠTEVILO IN MESTO POŠKODOVANIH VOZIL

 

Iz števila in vrste vozil, udeleženih v prometni nesreči, lahko v grobem sklepamo o številu ponesrečenih. Iz razporeditve vozil na mestu nesreče lahko ocenimo, kje je potrebno iskati ponesrečence. Iz poškodb vozil lahko sklepamo o teži poškodb udeležencev nesreče.

AKTIVNO ISKANJE POŠKODOVANIH OSEB

 

Pri hitrem pregledu nesreče moramo v čim krajšem času poiskati vse poškodovance in pri vsakem oceniti njegovo stanje. Poškodovance je treba aktivno iskati na mestu dogodka, še posebej na slabo preglednem mestu in ob slabi vidljivosti! Poškodovanci nas vedno ne čakajo v razbitih vozilih in ne kličejo na pomoč. Ob nesreči lahko padejo iz vozil in obležijo daleč proč od razbitin avtomobila. Tudi podnevi ni težko spregledati nezavestnega, ki je obležal za grmom ob cesti, mi pa smo takoj ob prihodu na mesto nesreče naleteli na štiri hudo poškodovane osebe in začeli z njihovo oskrbo, ne da bi natančno preiskali mesto nesreče.

Ko je znano vsaj približno število poškodovanih oseb, je mogoče oceniti, ali je potrebno naročiti dodatne ekipe NMP ali ne.

 

DOSTOP DO POŠKODOVANCEV

 

Če želimo pregledati in oskrbeti poškodovano osebo, je potrebno najprej priti do nje. Do poškodovancev, ki se nahajajo na prostem (na cesti, travi …), ni težko priti. Zapleten pa utegne biti pristop do poškodovanih v razbitinah avtomobila. Še večjo  težavo za dostop do ponesrečencev  bo predstavljalo vozilo, ki je zdrsnilo s ceste v narasli potok in obstalo na strehi tako, da iz vode gledajo samo gume vozila.

Ne glede, kje se poškodovanec nahaja, je pri dostopu do njega potrebno ravnati tako, da je varno zanj in za reševalce.

Poškodovanec, ki leži na  cesti, na kateri promet ni ustavljen, je ogrožen zaradi poškodb, ki jih je že utrpel in tudi zaradi velike možnosti, da ga bodo mimo vozeči avtomobili še povozili. V takih okoliščinah bo reševalec najprej razmišljal o umiku poškodovanca z nevarnega mesta in šele nato o njegovi oskrbi.

Ob prihodu na mesto nesreče naletijo reševalci pogosto na poškodovance, ki so še vedno v poškodovanem vozilu. Od stanja poškodovanca in situacije na mestu nesreče je odvisno, za kakšen pristop k poškodovancu se bo reševalec odločil.

Če ima poškodovanec le lažje poškodbe in lahko brez težav sam izstopi iz vozila, reševalcu ne bo potrebno vstopati v vozilo. V takih primerih dovolj že oskrba (preveza manjše rane, imobilizacija zapestja …), ki jo reševalec naredi preko odprtin v vozilu. Ko bo poškodovanec izstopal iz vozila, pa je potrebno zagotoviti stabilnost vozila,

 

Pri vseh hudo poškodovanih in življenjsko ogroženih osebah, ki so ostale v vozilu, mora reševalec do njih, da lahko oceni njihovo stanje in začne z medicinsko oskrbo.

TRIAŽA POŠKODOVANCEV

 

Če je poškodovanec samo eden, se mu lahko takoj posvetimo, ne glede na to, kakšne poškodbe ima.  Če je poškodovancev več, jih moramo razvrstiti in oskrbeti glede na stopnjo ogroženosti.

 

Poškodovance lahko razvrstimo glede na ogroženost v 3 skupine:

 

Seveda najprej oskrbimo najbolj ogrožene poškodovance. O triaži odloča zdravnik. Če na mestu nesreče ni zdravnika, izvaja triažo najbolj izkušen zdravstveni tehnik.

Več ko je poškodovancev, pomembnejša je dobra triaža. Biti mora hitra, njena naloga je predvsem najti  poškodovance, ki potrebujejo takojšnjo medicinsko oskrbo.

Triažer mora poiskati vse ponesrečence, ki so na mestu dogodka. To ne pomeni, da mora natančno pregledati vsakega poškodovanca. Če bi to storil, bi izgubljal čas s pregledom poškodovancev, ki imajo nepomembne poškodbe, medtem ko bi nezavestni in krvaveči poškodovanci čakali na vrsto. Zato je smiselno, da triažer med poškodovanimi išče tiste, ki so življenjsko ogroženi. Hitro gre od poškodovanca do poškodovanca in opazuje njihovo stanje − splošni vtis, življenjske funkcije in vidne poškodbe. Če naleti na poškodovanca, ki je življenjsko ogrožen, mora poskrbeti za njegovo takojšnjo začetno obravnavo.

Groba orientacija pri triaži je delitev poškodovancev na tiste, ki na mestu dogodka lahko stojijo in hodijo in na tiste, ki so ostali v razbitem vozilu ali ležijo. Poškodovanci, ki stojijo in hodijo, običajno niso toliko življenjsko ogroženi, da bi potrebovali takojšnjo obravnavo. Zato se mora triažer najprej posvetiti ležečim poškodovancem in tistim, ki so ostali v razbitem vozilu.

Smrt ponesrečenih na mestu dogodka lahko ugotovi samo zdravnik. Le zdravnik lahko tudi odloča,  kdaj oživljanje ni indicirano, ali kdaj je indikacija za prenehanje že začetega oživljanja.

 

POTREBA PO DODATNIH REŠEVALNIH EKIPAH IN OPREMI

 

Pri oceni,  koliko dodatnih ekip NMP je  potrebnih,  si  lahko pomagamo  tako, da upoštevamo, da sta za oskrbo hudo poškodovane osebe potrebna vsaj dva reševalca. Pri  enostavnejših opravilih lahko reševalcem pomagajo gasilci, policisti ali očividci (pomoč pri prevezi, imobilizaciji, držanju infuzijske steklenice, iznašanju  iz vozila, prenašanju ...). Z enim reševalnim vozilom lahko običajno naenkrat prepeljemo enega ležečega in dva sedeča poškodovanca, ali dva ležeča poškodovanca.

Osebe, ki so težje poškodovane, morajo med prevozom ležati. Sedijo lahko le osebe z lahkimi poškodbami (npr. zlom zapestja, zlom gležnja). Predvidevati moramo, da se lahko stanje poškodovancev med prevozom poslabša in bodo morali v reševalnem vozilu ležati. Zato je bolje naročiti preveč reševalnih vozil kot premalo.

 

KJE ZAČETI S PREGLEDOM IN OSKRBO POŠKODOVANCEV?

 

Kje bomo pregledali in oskrbeli ponesrečenega, je odvisno od vrste poškodb, od lokacije poškodovanca v poškodovanem vozilu, od situacije in od nevarnosti na mestu nesreče. Bolj, ko je poškodovanec ogrožen, pomembneje je, da čim prej − po možnosti že na mestu, kjer smo ga našli − začnemo z začetno obravnavo. Šele nato ga prenesemo v reševalno vozilo, kjer lahko nadaljujemo s pregledom in oskrbo.

 

Druga možnost je, da poškodovanega najprej prenesemo v  reševalno vozilo in  tam začnemo s pregledom in  oskrbo. Za ta način se odločimo:

·         če stanje poškodovanca ne zahteva takojšnje oskrbe na mestu dogodka (neprizadet, mobilen poškodovanec, ki ima lažje poškodbe);

·         če zunanje okoliščine ovirajo oskrbo na mestu dogodka (mraz, dež, sneg, tema,  gledalci) in takojšnji prenos v reševalno vozilo poškodovancu  ne škoduje.

Včasih na mestu dogodka zaradi neugodne situacije izvedemo le začetne posege, nato poškodovanca prenesemo v reševalno vozilo in nadaljujemo z oskrbo. Kadar je na mestu dogodka veliko število poškodovanih, jih ni mogoče po oskrbi prenesti v reševalno vozilo, ker vozil ni dovolj. Takrat prenesemo poškodovance na varno mesto, kjer čakajo na prevoz z reševalnim vozilom.

 

REŠEVANJE POŠKODOVANCEV, KI SO V VOZILU

 

Dostop do poškodovanca, ki je še v vozilu, predstavlja za reševalce eno od najtežjih in najpogostejših tehničnih reševanj v predbolnišničnem okolju. Izziv pa ni le za ekipe nujne medicinske pomoči (NMP), temveč tudi za gasilske enote, ki s tehnično podporo posredujejo pri reševanju v prometnih nesrečah. Skupna skrb je varna in strokovna obravnava vseh, tudi najtežje dostopnih poškodovancev. Ko so na mestu prometne nesreče prepoznali in se zaščitili pred nevarnostmi, ki grozijo udeležencem in reševalnemu osebju, sledi oskrba poškodovancev. Pri poškodovancih, ki so v vozilu, ali je kako drugače onemogočen dostop do njih, najprej načrtujemo varen dostop. Dostop do poškodovancev je sestavljen iz stabilizacije vozila, načrtovanja in izvajanja dostopa. Vstop v vozilo bo varen, če se bodo primerno zaščitili in če bo vozilo stabilizirano. Vsak poseg v vozilo za omogočanje dostopa in  vstopa reševalca v vozilo, lahko spremeni težišče vozila. Premik vozila ogroža varnost reševalnega osebja in pomeni nevarnost dodatnih poškodb pri poškodovanih v vozilu. Za stabilizacijo vozila in samo izvajanje dostopa poskrbijo enote gasilsko reševalnih služb, ki morajo biti prisotne pri vseh reševanjih v prometnih nesrečah.

 

STABILIZACIJA VOZILA

 

Namen stabilizacije je ohraniti vozilo v takem položaju, v kakršnem je bilo ob prihodu. Tudi enostaven dostop do lažje poškodovanega udeleženca prometne nesreče v manj poškodovanem vozilu, ki stoji na kolesih,, predstavlja nevarnost premika vozila. Še posebej to velja, če stoji vozilo na tleh, ki niso ravna. Kljub temu, da stabilizacijo vozila izvajajo gasilci, morajo tudi reševalci poznati njen pomen in posebnosti. Nestabilno vozilo je vozilo:

§     ki je obstalo na neravni podlagi,

§     ki je obstalo naslonjeno na sosednje vozilo,

§     ki stoji na spolzki podlagi (led, sneg ali razlito olje),

§     ki je obstalo na boku ali strehi.

Za podložitev od podlage dvignjenih delov vozila uporabljamo lesene kvadre, opremljene z ročaji, visokotlačne blazine ali mehanske dvigalke. Zdrs vozila preprečimo z lesenimi ali kovinskimi zagozdami za kolo, včasih pa je vozilo potrebno dodatno učvrstiti z vrvjo ali žico. Stabilizacija vozila se loči glede na položaj, v katerem je vozilo.

 

Vzporedno s stabilizacijo vozila izvajajo gasilci tudi druge varnostne ukrepe, predvsem za preprečitev vžiga vozila in aktiviranje zračnih blazin. V obeh primerih je prvi ukrep odklop električnih polov z baterije. Neaktivirano zračno blazino na krmilu vozila dodatno pričvrstijo z varnostnimi trakovi, posebej pripravljenimi v ta namen. Odklop baterije ni priporočen pri enostavnem dostopu, kjer je praviloma vozilo lažje poškodovano. Vemo, da imajo sodobna vozila več sistemov upravljanih z električno energijo. Če odklopimo baterije, ne deluje centralno zaklepanje vozila, ne moremo spuščati električno upravljanih stekel ali premikati sedežev. Ko je vozilo stabilizirano, moramo že vedeti, koliko je potnikov v njem in kje se nahajajo. To so najpomembnejši podatki za načrtovanje varnega dostopa do poškodovanih.

 

STABILIZACIJA VOZILA NA KOLESIH

Pred vstopom v vozilo morajo gasilci učvrstiti vsaj eno kolo z zagozdami. Če sumijo, da bi poškodovanec utegnil biti ukleščen in bo potrebno odmikati sprednji del vozila, mora biti vozilo podloženo za obema sprednjima kolesoma. Pri poseganju v sprednji del karoserije vozila se lahko zgodi, da popusti nosilna konstrukcija in se vozilo sesede ter dodatno poškoduje prisotne.

 

STABILIZACIJA VOZILA NA BOKU

Položaj vozila na boku je zelo nestabilen in predstavlja veliko nevarnost, da se prevrne na kolesa ali streho vozila. Iz izkušenj je znano, da se tudi očividci pogosto trudijo postaviti vozilo na kolesa. Trd pristanek težkega vozila bi najverjetneje povzročil dodatne poškodbe potnikov in ogrozil varnost očividcev. Zato je potrebno ob prihodu na mesto nesreče najprej preprečiti takšne nevarne namere očividcev. Če stoji vozilo na ravnih tleh in udeleženci niso huje poškodovan, ter bi radi vozilo zapustili, učvrstijo vozilo z grobo močjo štirje gasilci, po dva na vsaki strani. Poškodovancu se z manjšim posegom omogoči izhod skozi odprtino vetrobranskega stekla ali zadnjega okna. V kolikor bo potrebno posegati v karoserijo, mora biti vozilo obvezno stabilizirano. Gasilci podložijo streho in kolesa z lesenimi kvadri. Zaradi nestabilnosti vozila ni odveč opozorilo, da se v bližini vozila ničesar ne dela v klečečem položaju, saj se je v primeru, da se vozilo premakne in začne padati, težje odmakniti.

 

STABILIZACIJA VOZILA NA STREHI – VOZILA  S STABILNO STREHO

Vozilo, ki je po nezgodi pristalo na strehi in je konstrukcija strehe vzdržala udarec, imenujemo vozilo s stabilno streho. Velikokrat ima vozilo še cela stekla, ki strehi nudijo dodatno oporo. Dokler ne stabilizirajo vozila, gasilci ne smejo razbiti stekel.

Po naših cestah vozi največ motornih vozil z motorjem v sprednjem delu vozila. Vozila imajo zaradi tega težišče pomaknjeno naprej, zato je položaj vozila na stabilni strehi najpogostejše oprto na streho in sprednji del vozila. Gasilci z oporami ali mehaničnimi dvigalkami podstavijo del vozila, ki je dvignjen v zrak, nato skupaj načrtujejo dostop do poškodovancev.

 

STABILIZACIJA VOZILA NA STREHI – VOZILA  Z NESTABILNO STREHO

Vozilo, ki je obstalo na nestabilni strehi, predstavlja najtežji dostop do poškodovancev. Pri tem položaju je streha vozila popustila pod udarci med prevračanjem in se je sploščila k trupu vozila. Običajno reševalci ne morejo videti, koliko potnikov je v vozilu in v kakšnem stanju so. S potniki v vozilu poskušajo vzpostaviti verbalni stik, medtem gasilci podložijo sprednji in zadnji del vozila. Nato v podvozje naredijo majhno odprtino, običajno ob odprtinah za električne ali druge vodnike iz potniške kabine. Skozi odprtino pregledajo notranjost vozila in načrtujejo varen dostop, običajno skozi podvozje ali z odstranitvijo vrat.

 

 

NAČRTOVANJE VARNEGA  DOSTOPA DO POŠKODOVANCEV

 

Glede na dostopnost do poškodovanca ločimo enostaven in težaven dostop. ENOSTAVEN DOSTOP je tisti, ko zanj ni bilo potrebno uporabiti pripomočkov, da pridemo do poškodovanca. Vozilo bo odprto z grobo močjo očividcev, reševalcev ali s pomočjo poškodovanca. Pri enostavnem dostopu običajno ni večjih deformacij na vozilu in zato ni pričakovati težjih poškodb pri potnikih. Nasprotno  pa so pri TEŽAVNEM DOSTOPU na vozilu večje deformacije, ki brez uporabe tehnične opreme onemogočajo enostaven dostop do poškodovancev. Pri izvajanju dostopa bo gasilska enota uporabila pripomočke in specialno orodje. Pri težavnem dostopu so potniki v vozilu pogosto ukleščeni in težje poškodovani. Izvajanje dostopa do poškodovancev reševalci in gasilci načrtujejo v petih stopnjah:

§   Dostop za reševalno ekipo do poškodovancev v vozilu omogočijo gasilci na mestu, ki je oddaljeno o poškodovanca. Reševalci, ki vstopijo v vozilo,  opravijo hitri pregled in izvedejo nujne ukrepe. Pred nadaljevanjem posegov v vozilo zaščitijo poškodovance.

§   Oblikovanje vhoda v vozilo omogoča vstop dodatnih reševalcev, ali dostop do poškodovanca z zunanje strani. Vhod oblikujejo gasilci skozi okno, vrata, streho, podvozje vozila.

§   Začetna oskrba poškodovanca se začne običajno že v vozilu z ocenitvijo splošne prizadetosti, ocene življenjskih funkcij in nadaljuje z ukrepi za vzdrževanje življenjskih funkcij, zaustavitev pomembnih krvavitev, vzpostavitev venske poti (protibolečinska terapija), imobilizacijo, sterilno prevezo ran in reševanje ukleščenih delov telesa.

§   Oblikovanje izhoda za varen in strokovni iznos poškodovancev sledi začetni oskrbi. Gasilci ga običajno izvedejo s povečanjem že oblikovanega vhoda v vozilo.

§   Nadaljnja oskrba poškodovanca poteka na varnem mestu, ali v reševalnem vozilu. Poleg temeljitega pregleda nadaljujejo z začetimi postopki oskrbe in preverjanjem že opravljene.

 

VSTOP REŠEVALNE EKIPE DO POŠKODOVANCEV V VOZILU

 

Dostop za reševalno ekipo načrtujejo v tistem delu potniške kabine, ki je najbolj oddaljen od poškodovancev. Pri čelnem trčenju so potniki zaradi naleta običajno strnjeni v sprednjem delu potniške kabine, reševalna ekipa vstopa skozi odprtino zadnjega stekla ali eno od zadnjih vrat. Pred vstopom v vozilo mora biti reševalec, ki je  zdravnik ali zdravstveni tehnik, oblečen v zaščitna oblačila. Pozimi in poleti mora nositi zaščitno obleko, sestavljeno iz hlač in vetrovke, in kakovostno zaščitno obuvalo. Roke si mora zaščititi z rokavicami za enkratno uporabo, preko katerih natakne usnjene rokavice. Zelo pomembna je zaščita glave. Obvezna oprema je zaščitna čelada, po možnosti z vgrajeno svetilko, ki bo zelo olajšala delo v temi. Pred drobci stekla in prahom si dihala in oči zaščiti z masko in očali. Na vhodu, ki so ga pripravili gasilci, morajo biti pokriti in zavarovani vsi ostri deli. Ob pomoči ekipe vstopi reševalec v potniški prostor vozila. Član ekipe NMP hitro oceni stanje poškodovancev. Pri vseh poškodovancih preveri prisotnost življenjskih znakov, in če je potrebno, začne izvajati ukrepe za vzpostavitev in vzdrževanje življenjskih funkcij (sprostitev dihalnih poti, umetno dihanje, zaustavitev velikih krvavitev). Pri poškodovancih, ki niso življenjsko  ogroženi, je najpomembnejša skrb za hrbtenico, saj pri hujših trkih vedno sumimo, da je poškodovana. Reševalec v vozilu ob pomoči ostale ekipe zaščiti poškodovance z lahko odejo ali aluminijasto folijo med oblikovanjem vhoda v vozilo. S čelado dodatno zavarujemo glavo zavestnim poškodovancem, ki nimajo bolečin v vratu.

 

Vodji gasilske ekipe in ekipe NMP skupaj načrtujeta dostop do poškodovancev v vozilu. Največkrat je v vozilu samo en potnik, običajno voznik, in takrat je načrtovanje  enostavno. Težje je, kadar je v potniški kabini več potnikov. Okoliščine velikokrat preprečijo, da bi najtežje poškodovane prve rešili iz vozila, ker je varnost najpomembnejše načelo pri načrtovanju dostopa. S poseganjem v vozilo ne smemo ogrožati poškodovancev in članov reševalnih ekip. Dostop v potniško kabino načrtujemo skozi prostore oken ali vrat vozila, skozi streho ali celo skozi podvozje vozila.

 

DOSTOP SKOZI OKNA VOZILA

 

Dostop skozi okno vozila je najlažja pot do poškodovancev. Tehnika izvajanja dostopa je enostavna. Včasih je reševalec udaril po steklu z orodjem, ki ga je imel na voljo. Z razbitjem stekla so se po poškodovancih razpršili drobni delci stekla in prahu. Leteli so v nezaščitene oči, ušesa, nosnice, usta in tudi v odprte rane. Danes je postopek dostopa skozi okno vozila drugačen. Namesto razbijanja se stekla odstranijo iz okvirja ali pa jih gasilci izrežejo s prirejenim orodjem. Steklo razbijejo le, če ni nobene druge možnosti dostopa. V tem primeru delajo to na najbolj oddaljenem mestu potniške kabine, da pri tem ne poškodujejo oseb njej.  Pred načrtovanjem dostopa morajo vedeti, kakšna stekla ima vozilo in kakšen je njihov pomen za varnost potnikov. Največkrat je v prometni nesreči razbito sprednje, vetrobransko steklo. Razbije ga predmet iz okolice in velikokrat poškoduje tudi glave potnikov na sprednjih sedežih vozila. Zato so sodobna vetrobranska stekla narejena tako, da se ne sesujejo in ne poškodujejo potnikov, temveč stanejo v enem kosu. Sodobna vozila imajo vgrajeni dve vrsti stekel. Vetrobransko steklo je laminirano, z vmesnim slojem iz umetnih snovi, ki so pri visoki temperaturi zlepljene in tvorijo čvrsto in jasno okno. Razbito  vetrobransko steklo ne predstavlja več velike nevarnosti za potnike, saj večino delcev stekla ostane prilepljenih na vmesno plast iz umestnih snovi. Bočna stekla in zadnje zapolnjuje posebno obdelano steklo. Kaljeno je podobno kot jeklo in je veliko močnejše kot vetrobransko steklo. Zato ima pomembno vlogo pri stabilnosti strehe, posebno pri prevračanju vozila na njo. Kljub trdnosti steklo zelo lahko razbijemo s pravokotnim udarcem. Gasilci uporabljajo poseben tolkač na vzmet, ki sesuje steklo v majhne delce, kateri se praviloma ne razpršijo po vsej kabini, temveč se sesedejo ob razbitem oknu na tla vozila. Pred takim posegom poškodovanca pokrijemo …

 

DOSTOP SKOZI VRATA VOZILA

 

Dostop skozi vrata vozila predstavlja najpogostejšo pot do potnikov in poškodovancev v njem. Zaklenjena in vpeta vrata vozila so včasih odpirali z vzvodi in drugim orodjem, kot so kladiva in veliki izvijači. Z razvojem specialnega orodja za razpiranje in rezanje pločevine je postal dostop skozi vrata vozila veliko lažji. Večina razpiral in klešč delujejo na hidravlično črpalko, ki je prenosna in jo gasilci lahko uporabljajo tudi na težje dostopnih krajih. Dostop skozi vrata ima dve prednosti pred dostopom skozi okno:

§  Omogoča boljši dostop do poškodovanca, reševalci lahko opravijo pregled poškodovanca in oskrbijo poškodbe tudi na spodnjih okončinah.

§  Omogoča iznos ali izhod lažje poškodovanih potnikov.

Dostop skozi vrata vozila pogosto načrtujejo tudi pri poškodovanem potniku, ki sedi v nepoškodovanem in zaklenjenem vozilu. V takih primerih je nesmiselno grobo posegati v vozilo, še posebno, če je potnik nepoškodovan. Reševalci skušajo pritegniti njegovo pozornost in mu prigovarjajo, naj z notranje strani odklene vrata vozila. Šele, če jim to ne uspe, poskušajo gasilci s čim manjšim posegom v vozilo odpreti vrata.

 

DOSTOP SKOZI STREHO VOZILA

 

Dostop skozi streho vozila se načrtuje redkeje. V glavnem so to primeri, ko je dostop skozi vrata in okna nemogoč − vozilo, ki je zagozdeno v obcestnem jarku in dostop z boka vozila ni mogoč. Pogosteje gasilci odstranjujejo del ali celotno streho zaradi omogočanja delovnega prostora za oskrbo poškodovanca in pri načrtovanju izhoda za strokovno ustrezen iznos poškodovanca.

 

DOSTOP SKOZI PODVOZJE VOZILA

 

Dostop skozi podvozje vozila se načrtuje pri vozilu, ki je obstalo na strehi in bi bil poskus dostopa skozi okno nevaren. Izvajanje dostopa običajno ni problematično, saj je podvozje najšibkejši del vozila, posebno v deželah, kjer poledenela cestišča posipavajo s soljo. Gasilci za začetek rezanja uporabijo začepljene luknjice za odtekanje vode iz potniškega prostora. Preden začnejo rezati pločevino, morajo odrezati in zamašiti cevko sistema za dovajanje goriva. Najprej jo odrežejo pri posodi z gorivom, ki je običajno v zadnjem delu vozila, nato pred motorjem. Ko naredijo v podvozju odprtino, pregledajo notranjost potniškega prostora in načrtujejo varen dostop do poškodovancev. Izvedejo ga s povečanjem odprtine v podvozje, ali navzdol v vrata. Pri večjem številu poškodovanih potnikov je najprimernejše omogočiti dostop z odstranitvijo celega podvozja s sedeži vred. Zamuden in zahteven postopek …

 

ZAČETNA OBRAVNAVA  POŠKODOVANCA

 

Zdravnik mora biti prisoten pri vseh reševanjih v prometnih nesrečah. Z začetno oskrbo poškodovanca začne, ko so mu gasilci omogočili dostop v vozilo. Najprej začne z obravnavo najbolj ogroženega poškodovanca (triaža). S poškodovanca umaknejo vse predmete, ki niso pritrjeni. Začetna obravnava zajema začetne diagnostično terapevtske postopke, zdravnik ocenjuje splošno prizadetost, stanje življenjskih funkcij, morebitno pomembno krvavitev in vodilne poškodbe, ter skupaj z zdravstvenim tehnikom izvaja ustrezne terapevtske postopke. Pri poškodovancih, ki so življenjsko ogroženi, začneta izvajati postopke za vzdrževanje življenjskih funkcij. Zdravnik nadaljuje z začetno obravnavo ostalih poškodovancev, ki so lažje poškodovani.

                

OSKRBA POŠKODOVANCA

 

Ko so pri življenjsko ogroženih poškodovancih v vozilu že izvedeni nujni ukrepi za ohranjanje življenja (tudi zavarovanje vratne hrbtenice) in zaustavljene pomembnejše krvavitve, nadaljujejo oskrbo z vzpostavitvijo venske poti in nadomeščanjem izgubljene tekočine. Vensko pot običajno izvedejo z vstavitvijo kanile v periferne vene. Najpogosteje se izbirajo vene na zgornji okončini, predvsem v komolčnem pregibu, cefalično veno na nadlahti ali vene na hrbtišču roke. V zadnjem času se pri otrocih, ki so v šoku, do šestega leta starosti priporoča vzpostavljanje osalne poti skozi zgornji spongiozni del goleni. Poškodovancu, ki ima  bolečine in je vznemirjen, razburjen, zdravnik da ustrezno sredstvo za pomiritev in lajšanje bolečin. Poškodovancu na mestu poškodbe sterilno pokrijemo rane in imobiliziramo poškodovane okončine ali druge dele telesa. Oskrba se konča s pripravami poškodovanca na iznos iz vozila.

 

REŠEVANJE UKLEŠČENIH POŠKODOVANCEV

 

Preden poškodovanca premikamo, je potrebno preveriti, če so vsi deli telesa prosti. Poškodovanec, ki ga po oskrbi lahko izvlečejo iz vozila, je bil ujet v vozilo. Poškodovanec je ukleščen takrat, ko je del njegovega telesa stisnjen med pločevino ali kak drug del vozila in ga po dostopu in oskrbi ni mogoče iznesti iz vozila. Če je poškodovanec ukleščen v vozilo, začnejo gasilci izvajati ukrepe za osvoboditev ukleščenih delov telesa. Razpiranje pločevine, v katero so običajno ukleščene spodnje okončine, je za poškodovanca nevarno in predvsem zelo boleče. Zato morajo imeti vsi ukleščeni poškodovanci pred poseganjem gasilcev  vzpostavljeno vensko pot, za dajanje analgetikov. Gasilci, ki med izvajanjem stabilizacije vozila na kolesih niso  podložili vozila za sprednjima kolesoma, storijo to zdaj. Reševanje ukleščenega poškodovanca v sprednjem delu vozila je sestavljeno iz prekinitve ojačanega dela podvozja za prvim kolesom na obeh straneh (vozilo, ki ni podloženo, se lahko sesede in dodatno poškoduje potnika) in odmikanja sprednjega dela vozila od potniške kabine s pomočjo hidravličnih razpiral ali razteznih sveč.

 

PRIPRAVA IZHODA ZA VAREN IN STROKOVEN IZNOS POŠKODOVANCA

 

Ko je poškodovanec oskrbljen in so vsi deli telesa prosti, začnejo gasilci oblikovati  izhod za iznos poškodovanca. Najpogosteje izhod omogočijo s povečanjem že oblikovanega dostopa do poškodovanca. Odstranitev celotne strehe vozila olajša dvigovanje in premikanje poškodovanca. Pot za iznos iz vozila gasilci oblikujejo  z razširitvijo odprtine vrat. Običajno gasilci odstranijo nosilni stebriček in še druga vrata oziroma zadnji stranski del potniške kabine pri vozilih, ki imajo samo dvoje vrat. Če imajo reševalci dovolj prostora za gibanje, bo poškodovanec v njihovih rokah varnejši.

 

IZNOS POŠKODOVANCA

 

Glede na poškodbe, ki jih je utrpel potnik v vozilu, ga obzirno prenesejo na pripravljena nosila. Pri sumu na poškodbo hrbtenice, mu že v vozilu nadenejo imobilizacijski steznik, če je bil poškodovanec v sedečem položaju. Vsem pa reševalci ročno varujejo vrat in glavo ter z imobilizacijsko ovratnico omejijo gibanje vratnega dela hrbtenice. Po pripravljenem izhodu ga samo previdno povlečejo na zajemalna nosila, ki so jih naslonili na prag vozila in ga prenesejo na nosila ali vakuumsko blazino. Pri prenašanju poškodovanca naj sodeluje dovolj reševalcev. Preprečiti morajo nepotrebne premike poškodovanega zaradi preprijemanja reševalcev ali premagovanja ovir na poti iz poškodovanega vozila

 

NADALJNA OSKRBA IN PREVOZ POŠKODOVANCA

 

Ko so poškodovanca namestili na nosila, najprej preverijo že opravljeno oskrbo (prehodnost venske poti, učinkovitost hemostaze, položaj endotrahealnega tubusa in podobno). Opravijo tudi dodatni temeljit pregled poškodovanca. Pozorni so predvsem na udarnine, bolečine, občutljivost, deformacije. Sledi dokončna oskrba vseh manjših poškodb in prevoz poškodovanca v bolnišnico. Del oskrbe lahko reševalci dokončajo tudi med prevozom v reševalnem vozilu. Med prevozom večkrat preverijo že opravljeno oskrbo in ves čas spremljajo zdravstveno stanje poškodovanca. Pri prevozu življenjsko ogroženega poškodovanca je o njegovem prihodu potrebno obvestiti bolnišnico. Obvestilo naj bo čim bolj natančno, vsebuje naj podatke o poškodbi, izvedenih ukrepih in trenutnem stanju poškodovanca, da se bo sprejemni oddelek bolnišnice na prihod ustrezno pripravil. Poškodovanec mora biti predan sprejemnemu zdravniku. Zdravstveni tehnik preda poškodovanca sprejemni medicinski sestri.

 

 

 

REŠEVANJE Z VIŠINE ALI GLOBINE

 

Dostop za reševalne ekipe do ponesrečencev, ki se nahajajo na višini ali v globini, je zelo otežen. Posebej to velja za večje višine in globine. Za tehnično reševanje so potrebni oprema, znanje in izkušnje. Opremo se kupi, reševalci opravijo tečaj vrvnega reševanja, izkušenj pa se pri rednem delu v NMP ne moremo pridobiti prav veliko.

 

KDO BO ZLEZEL NA VIŠINO,  KDO SE BO SPUSTIL V GLOBINO?

 

Če se pri reševanju v prometnih nesrečah reševalci ne sprašujejo več, kdo bo zlezel k poškodovancu v vozilo, je pri reševanju z višine ali globine to vprašanje zelo prisotno. Za reševanje na višini so pristojni gorski reševalci, ki opravijo tudi večino reševanj v gorah. Če se ponesrečenec nahaja v jami, luknji ali breznu, so pristojni jamarski reševalci, zaradi podobne opreme in tehnike reševanja kot v gorah, pa jih lahko nadomestijo tudi gorski reševalci. Problem pri obeh omenjenih službah pa je, razen nekaterih izjem, relativno dolg odzivni čas. Povprečen odzivni čas enot NMP na nivoju PHE, ki obravnavajo večino medicinskih intervencij v predbolnišničnem okolju, je krajši od desetih minut. Temu odzivnemu času so primerljivi samo odzivni časi poklicnih gasilskih enot. Gasilci imajo v osnovnem usposabljanju za poklic vključena teoretična in praktična znanja za reševanje z višine in globine s pomočjo vrvi in jeklenice.

 

V skladu z medicinsko deontologijo bi morali imeti vsi poškodovanci in bolniki pravico do strokovno enake oskrbe, ne glede kraj ali dogodek, v katerem so se znašli. Kakovostna medicinska obravnava pa se pri poškodovancu ali bolniku lahko začne šele, ko do njega pristopi ekipa NMP s potrebno opremo. Ta pa pogosto presega znanje, opremljenost in zmožnost ekip NMP. Ekipe NMP je mogoče izučiti tudi za nekatere tovrstne dostope, vendar se odpira vprašanje, do katere višine je pristopanje ekipe še varno. Zato je potrebno k reševanju povabiti službe, ki so za tako reševanje usposobljene in povečajo varnost samega dostopa in reševanje ponesrečencev.

 

OPREMA ZA REŠEVANJE Z VIŠINE IN GLOBINE

 

Za specifično reševanje je potrebno priskrbeti specifično opremo. Za reševanje z višine in globine se mora služba NMP dodatno opremiti z nekaj alpinistične opreme in predvsem z opremo za lastno zaščito. Obvezni del zaščitne opreme je zaščitna čelada. Tudi medicinska oprema mora biti prilagojena za prenašanje po strmini. Vsi kompleti za oskrbo poškodovanca so v torbah z ročaji ali nosilnimi trakovi, kovček za oživljanje (s kisikom in urgentnim ampularijem) pa v obliki nahrbtnika. Tudi gasilske enote se morajo dodatno opremiti za reševanje z opremo, ki je kompatibilna opremi enot NMP. V prvi vrsti potrebujejo koritasta nosila s trakovi, primerna in varna za spuščanje in dviganje poškodovancev z vrvmi ali jeklenico, in nosilno ploščo na reševalni lestvi za nosila službe NMP.

 

Za reševanje z višine in globine se uporabljajo tipizirana sredstva, ki jih pri reševanjih uporabljajo alpinisti in Gorska reševalna služba Slovenije  vponke z matico, zavore, prižeme, škripci … Vponke morajo imeti varovalno matico, ki med delom prepreči neželeno odpiranje. Za varovanje so na razpolago statične in dinamične vrvi. Razlika med obema je v raztezanju pod sunkovito obremenitvijo (padec, zdrs), saj se lahko dinamična vrv raztegne za 8 %, statična pa za 3 %. Nosilnost obeh je enaka (približno 2400 kg pri premeru vrvi 11 mm). Dinamična vrv se uporablja za varovanje med plezanjem, ker zaradi elastičnosti ublaži posledice padca. Statična vrv pa se uporablja v reševalne namene. S svojo raztegljivostjo ne dovoljuje velikih izgub energije za napenjanje (npr. pri izdelavi žičnice).

VODENJE INTERVENCIJE

 

Vsaka reševalna ekipa ima pri svojih običajnih aktivnostih v naprej določenega vodjo. Pri ekipi NMP je to zdravnik, pri gasilki enoti vodja izmene, njegov namestnik ali oseba, ki jo je vodja izmene pooblastil za vodenje intervencije. Vodji obeh služb (lahko tudi več, na primer še policije) se med seboj dogovorita o vodenju intervencije, ter skupaj načrtujeta in usklajujeta posamezne faze reševanja. Vsak od vodij je odgovoren za delo članov svoje ekipe. Pri situacijah, ki prestavljajo izrazito tehnično reševanje s povečanim dejavnikom nevarnosti za udeležene reševalce ali ponesrečence, prevzame vodenje reševanja vodja gasilske enote do mesta ali trenutka, ko člani ekipe NMP lahko varno pristopijo do poškodovanca. Ko je pristop do poškodovanca varen, vodenje reševanja prevzame zdravnik oziroma vodja ekipe NMP. O vstopanju ali prevzemanju pobude reševanja se vedno sprejme dogovor vseh vpletenih služb.

 

PRIPRAVA NA INTERVENCIJO

 

Reševanje z višine do 30 metrov se običajno izvaja s pomočjo gasilske reševalne lestve ali posebnega dvigala s košaro. To velja za urbano okolje in nekatere situacije v neurbanem okolju (reševanje z dreves, gradbišč in podobno). Pri nezgodah na višjih mestih bodo gasilci reševali s sredstvi, s katerimi razpolagajo, in ob oceni, da je reševanje še varno, drugače bo aktivirana gorska reševalna služba. Podobna situacija je pri reševanju iz globine. Ponesrečence, ki se nahajajo v globini, ki jo gasilci lahko dosežejo brez večjih nevarnosti za člane ekipe s pomočjo vertikalne naveze ali horizontalne žičnice, in globina ne presega 30 metrov, bodo reševali sami. Če pa je ponesrečeni na globljem terenu ali v jami, breznu, bodo morali posredovati gorski reševalci oziroma jamarski reševalci.

 

Ker so pogoji dela pri reševanju pod visokim kotom (preko 400) specifični, bi morali imeti vsi gasilci in reševalci, ki aktivno sodelujejo pri reševanju, opravljen tečaj iz vrvne tehnike in reševanja po vrvi in jeklenici. Z osvojenimi osnovami gorskega reševanja je povečana varnost pri reševanju z višine ali globine. Nekatere PHE so že usposobile zdravstvene tehnike, zaradi boljše oskrbe poškodovancev pa bi morali razmišljati tudi o usposabljanju zdravnikov, ki delajo v nujni medicinski pomoči.

 

Tehnično opremo za reševanje na intervenciji sestavijo in pripravijo gasilci. Pri pripravah sodelujejo tudi reševalci, predvsem v tistih delih, ki so pomembni za njihovo varnost. Praviloma si mora reševalec, ki se bo spustil v globino, sam pripraviti svojo navezo na jeklenico ali vrv, s pomočjo katere se bo spustil do poškodovanca. Vodja gasilske ekipe nadzira in koordinira potek priprave in reševanja. Gasilce razporedi na delovna mesta in jim odredi naloge. Izbere in določi mesto, ki je varno za spust v globino, oziroma primerno za reševanje z višine.

Gasilec in reševalec se za spust pripravita tako, da si preko obleke nadeneta visoki (dvodelni) plezalni pas. V pas vpneta pomožno vrvico, s katero se pripneta na jeklenico. V globino ju spušča in dviga strojnik na motornem vitlu, dodatno pa sta varovana s statično vrvjo, ki je vpeta v sidrišče. Pred dovoljenjem za spuščanje reševalne ekipe in opreme v globino mora vodja intervencije pregledati navezo. Pozoren mora biti na pravilno narejene vozle in zapete matice na vponkah.

IZVEDBA INTERVENCIJE

 

Ko pride reševalna ekipa do poškodovanca, opravi reševalec hitri pregled. Pred pregledom ekipa preveri, če je mesto, na katerem je ponesrečenec, varno in če mogoče predstavlja kakšno nevarnost ponesrečencu in reševalni ekipi. Vzporedno s pregledom reševalec takoj izvaja neodložljive ukrepe za vzdrževanje življenjskih funkcij (sprostitev dihalne poti, po potrebi umetno dihanje, zaustavitev večjih krvavitev, zavarovanje vratne hrbtenice). Sledi oskrba poškodb (preveza ran, imobilizacija) in priprava za prenos poškodovanca. Na mestu nesreče je potrebno poškodovancu vzpostaviti najmanj eno dovolj veliko vensko pot in poleg poškodovanih okončin imobilizirati celo hrbtenico. Pri oskrbi poškodovanca pomaga reševalcu gasilec.

 

Včasih je mesto ponesrečenca oddaljeno od mesta za spust ali dvig reševalne ekipe, zato je potrebno poškodovanca po oskrbi prenesti. Med oskrbo poškodovanca se lahko na mesto dogodka vzpnejo oziroma spustijo dodatni gasilci in reševalci z opremo, ki bodo sodelovali pri prenašanju ponesrečenca.

 

Poškodovanca pri dviganju iz globine spremlja zdravstveni reševalec. S pomožno vrvjo je vpet na pripenjališče jeklenice ob koritasta nosila. Tudi pri reševanju z višine reševalec spremlja poškodovanca v gasilski košari. S svojo prisotnostjo ob poškodovancu skrbi za poškodovančevo varnost in bdi nad njegovim zdravstvenim stanjem. Z njim se lahko pogovarja, mora ga doseči, da lahko izvaja nekatere ukrepe (nadzor življenjskih funkcij, pomoč pri bruhanju, ventiliranje preko dihalnega balona). Zato se mora za čas spusta oziroma dviga tudi opremiti s potrebno medicinsko opremo.

 

Ko je poškodovanec na varnem mestu, reševalci in zdravnik nadaljujejo z dodatnimi postopki oskrbe. Pripravljene morajo imeti tople obloge, ogrete infuzijske tekočine in naprave za spremljanje poškodovančevega stanja (EKG spremljanje, pulzni oksimeter, termometer). Poškodovanca morajo namestiti v ogreto reševalno vozilo, kjer zdravnik izvede temeljit pregled in odredi dodatne postopke oskrbe. Po oskrbi ekipa nujne medicinske pomoči odpelje poškodovanca v bolnišnično ustanovo.

 

 

REŠEVANJE UTAPLJAJOČIH IZ VODE

 

Število utopitev v Sloveniji je kot vzrok nezgodne smrti na tretjem mestu za prometnimi in industrijskimi nesrečami. Na podlagi dosedanjih izkušenj in primerov, obravnavanih na strokovnih seminarjih, so ugotovljene pomanjkljivosti v sistemu reševanja utapljajočih. Preveč je improvizacij, naključij in zasilnih rešitev brez v naprej pripravljenih shem reševanja takšnih nesreč. Ekipa nujne medicinske pomoči v primeru klica o utapljajoči osebi zelo težko posreduje brez tehnične pomoči gasilskih enot, oziroma reševalcev iz vode. Organizacija reševanja utapljajočih zahteva usklajeno sodelovanje številnih dejavnikov in služb, ki se vključijo v reševanje.

 

Vse vodne površine, kjer je organizirano varstvo plavalcev z reševalci iz vode, predstavljajo boljše pogoje za reševanje utapljajočih. Reševalci iz vode začnejo z reševanjem takoj, ko opazijo utapljajočega. Njihov reakcijski čas je zelo kratek. Utapljajočo osebo rešijo iz vode in začnejo s temeljnimi postopki oživljanja, kadar je to potrebno.

 

Utapljajočo osebo na neurejenih kopališčih običajno opazijo laiki, ki niso vešči tehnik reševanja iz vode. Nekateri skušajo utapljajočim pomagati, drugi pa le obvestijo ustrezne službe. Osebe, ki se utapljajo na neurejenih kopališčih, imajo slabše možnosti preživetje, ker so pozno opažene, rešujejo jih laiki, ki nimajo opreme in znanja za reševanje iz vode. Pogosto na mestu dogodka ni telefona, kar podaljša čas prihoda reševalnih ekip. V obdobju hitrega razvoja mobilne telefonije se je čas od dogodka do sprejema klica o nesreči skrajšal, kar je v prid utapljajočemu in izidu njegovega zdravljenja. Običajno pri utapljanju na neurejenih kopališčih (reke, morja, jezera …) aktivira služba nujne medicinske pomoči tudi območno poklicno gasilsko enoto. Večina gasilskih enot je opremljenih s čolni in opremo za reševanje iz vode, nekatere imajo celo v vsaki izmeni potapljača, usposobljenega za reševanje iz vode. Ob prihodu ekip na kraj nesreče je običajno utapljajoča oseba še vedno v vodi. Zato je kratek odzivni čas gasilske ekipe odločilen za njeno preživetje. Gasilec potapljač ima aparat za avtonomno potapljanje, ki mu omogoča daljše bivanje pod vodo in iskanje utopljencev v vseh pogojih. Gasilci posredujejo tudi ponoči in pri zmanjšani vidljivosti, v hladni in deroči vodi ter pri reševanju pod  ledom. Oprema avtonomnega potapljača omogoča maksimalno plovnost in možnost nudenja prve pomoči, še preden jim uspe s ponesrečenim priplavati do obale ali čolna. Gasilec potapljač naj bi že v vodi ponesrečencu sprostil dihalno pot in po potrebi začel z umetnim dihanjem. Šele po uspešni intervenciji gasilcev potapljačev lahko ekipa nujne medicinske pomoči nudi medicinsko oskrbo ponesrečenemu.  Ekipa nujne medicinske pomoči prevzame na obali utapljajočega od gasilcev potapljačev in začne z medicinsko oskrbo.

           

Pri utapljanju ob skoku na glavo posumimo na možnost poškodbe vratne hrbtenice. V vsakem primeru je potrebno poškodovancu zavarovati in imobilizirati hrbtenico že v vodi. Imobilizacijo izvedejo z ovratno opornico, poškodovanca pa previdno namestijo na trdo plavajočo desko.

 

Ko gasilci potapljači rešujejo utapljajočega iz vode, pripravi ekipa nujne medicinske pomoči vso potrebno opremo. Ko nam prinesejo ponesrečenca, ga položimo na trdna tla na hrbet, preverimo mu življenjske funkcije (zavest, dihanje, krvni obtok) in začnemo s temeljnimi in dodatnimi postopki oživljanja. Še posebej moramo biti vztrajni pri oživljanju otrok in oseb, ki so bile v mrzli vodi. Ko vzpostavimo lastni krvni obtok, prepeljemo ponesrečenca v bolnišnico. Med prevozom nadzorujemo njegove življenjske funkcije in preprečujemo podhladitev.

 

 

REŠEVANJE IZ RUŠEVIN

 

Podobno kot pri reševanju utapljajočega iz vode, je tudi reševanje iz ruševin področje tehničnega reševanja, ki za večino članov ekip NMP v Sloveniji predstavlja preveliko nevarnost, da bi lahko aktivneje pristopili k reševanju. Take intervencije vodi vodja gasilske enote, ali v primeru ruševin celo krizni štab. To so ljudje, ki imajo potrebno znanje in izkušnje, da bodo v zelo nestabilnih in nevarnih pogojih dela znali presoditi, kdaj in kdo lahko vstopi v zgradbo. Vodja intervencije običajno določi varno cono, do katere se lahko približajo ekipe NMP.

 

V primeru nesreče večjih razsežnosti, se vzpostavi organizacija za reševanje velike nesreče. Krizni štab, ki ga sestavljajo vodje vseh udeleženih službe (tudi NMP), glede na okoliščine sprejme strategijo reševanja. Vsaka služba ima določeno mesto in svoje naloge, za usklajevanje služb so postavljeni koordinatorji. Mesto za oskrbo ponesrečencev je izbrano v varni razdalji od ruševin, imeti mora možnost za dovoz opreme in praznih reševalnih vozil ter odvoz ponesrečencev. Oskrba ponesrečencev se opravi glede na navodila triažerja, zdravnika, ki prvi pregleda poškodovance. Med obravnavo zdravnik, ki je zadolžen za oskrbo, večkrat pregleda poškodovance (retriaža) in na novo določi prioriteto oskrbe. Oskrbljeni ponesrečenci čakajo na mestu za odvoz, vrstni red prevoza (triaža prevoza) je ponovno določen glede na kriterije, ki veljajo za prevoz v bolnišnico. Triažo prevoza in razporejanje ponesrečencev v različne bolnišnice opravlja zdravnik po dogovoru z bolnišnicami.

 

 

ZAKLJUČEK

 

O vlogi reševalca pri tehničnem reševanju je pri nas veliko nedorečenosti in  pomanjkljivosti.

Varnost poškodovancev in reševalcev še vedno nima pravega mesta pri vsakdanjem delu, strnili bi jih lahko v nekaj točk:

 

Še vedno se premalo zavedamo pomena tehničnega dela reševanja, brez katerega je medicinsko reševanje oteženo ali nemogoče. Aktiviranje gasilcev ob prometni nesreči mora postati tako običajno kot je aktiviranje policije in ekip NMP. Te tri službe morajo priti istočasno na mestu prometne nesreče in začeti s svojim delom.

Življenjsko ogrožen poškodovanec mora dobiti nujno medicinsko pomoč na mestu, kjer je poškodovan, razen, kadar okoliščine zahtevajo njegov prenos na varnejše mesto. Vse večje zahteve poklica so živo prisotne pri vsakdanjem delu reševalca, odzivamo pa se zgolj glede na možnosti in posluh krovne organizacije nujne medicinske pomoči.

 

 


Literatura:

 

Baraga A., Hribar H M. Uisposabljanje za usklajeno delovanje urgentnih služb pri prometnih nesrečah, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 465-75

Barrett B., Guly H R. How long it take to perform procedures on scene, Pre-hospital Immediate Care 2000; 4: 25-9

Birkinshaw R, Zahir M, Ryan B. Visual assessment of blood loss at the accident scene, Pre-hospital Immediate Care 1998; 2: 197-8

Coats T J., Davies G. Prehospital care for traffic casualties, BMJ 2002; 324: 1135-8

Cocks RA, Chan T Y F. Protective clothing for the emergency services: a study of fire safety, Pre-hospital Immediate Care 1998; 2: 63-5

Černelič F: Gasilsko tehnično reševanje ; GZS, Ljubljana, 1991

Davis S., Tehovnik M. The role of police and fire departments in medical emergencies in the U.S.A., Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 449-53

Germ T., Žunkovič M. Triaža poškodovanca v urgentni službi, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 2, Slovensko združenje za urgentno medicino 1996: 389-93

Golnar T. Alpinistična šola - druga izdaja, Planinska zveza Slovenije 1993

Golnar T. Alpinistična šola – dodatek k drugi izdaji, Planinska zveza Slovenije 1996

Grant H D.: Vehicle rescue, New Jersey: Brady  Prentice Hall 1998

Holliman C J. Cooperation and coordination of emergency services for traffic accidents, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 441-9

IFSTA. Essentials of fire fighting 4th ed, Board of Regents, Oklahoma 1999

Joo S. Emergency medical services in the Federal Republic of Germany: roadside accidents, Pre-hospital Immediate Care 2000; 4: 86-9

Karren K.J, Hafen B.Q, Limmer D. First responder a skills approach 5ed, New Jersey: Brady – Prentice Hall 1998: 156-61,

Kovač M. Multidisciplinaren pristop k prometnim nesrečam, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 435-41

Kučič T., Langrholc F. Vloga gasilcev pri prometnih nesrečah in medicinskih urgentnih stanjih v Sloveniji,, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 459-65

Marinovič B. Pristop k ukleščenemu poškodovancu v vozilu na strehi, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 6, Slovensko združenje za urgentno medicino 2000: 685-91

Megloba I. Reševanje utapljajočih, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 6, Slovensko združenje za urgentno medicino 2000: 654-9

Mistovich J.J. Prehospital emergency care, New Jersey: Brady - Prentice Hall 2000

Mohor M: Reševanje v prometni nesreči, Koper, v Cvetičanin B. III. regijski seminar o urgentni medicini – zbornik predavanj, 1998: 81-93

Mohor M. Prihod na mesto prometne nesreče, Kranj, v Mohor M. IV. regijski seminar o urgentni medicini – zbornik predavanj, 1999: 15-30

Mrvar A. Vloga policije pri prometnih nesrečah in medicinskih urgentnih stanjih v Sloveniji, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 3, Slovensko združenje za urgentno medicino 1997: 453-9

National association of emergency medical technicians. PTHLS Basic and advanced prehospital trauma life support 4ed, New Jersey: Brady  Prentice Hall 1999: 13-22,

O’Keffe M.F. Emergency care 8ed, New Jersey: Brady Prentice Hall 1998: 694-713,

Prestor J. Reševanje iz globine, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 6, Slovensko združenje za urgentno medicino 2000: 685-91

Prestor J:Vloga zdravstvenega tehnika pri reševanju v prometni nesreči, Koper, v Cvetičanin B. III. regijski seminar o urgentni medicini– zbornik predavanj, 1998: 93-9

Prestor J. Pristop k poškodovancu v vozilu, Kranj, v  Mohor M. IV. regijski seminar o urgentni medicini– zbornik predavanj, 1999: 30-6

Sanders M.J. Paramedic textbook ; Mosby – Year Book, 1994

Stanič K. Varovanje na kraju intervencije, Ljubljana, v Posavec A, Fink A. Transport bolnika, poškodovanca – zbornik predavanj, Sekcija ZT in MS reševalcev pri ZZNS 2001: 69-76

Vlahovič D. Oris problematike pri utopitvah, Zbornik predavanj III. Regijskega seminarja o urgentni medicini, Koper 1998

Žura M. Oskrba poškodovancev v prometni nezgodi, Portorož, v Bručan A., Gričar M. Urgentna medicina – izbrana poglavja 7, Slovensko združenje za urgentno medicino 2001: 469-71

Žura M. Zaščitna sredstva in pripomočki pri delu reševalca, Ljubljana, v Posavec A, Fink A. Transport bolnika, poškodovanca – zbornik predavanj, Sekcija ZT in MS reševalcev pri ZZNS 2001: 59-64

Žura M. Imobilizacija poškodovanca, Kranj, v  Mohor M. IV. regijski seminar o urgentni medicini– zbornik predavanj, 1999: 36-59